Poletni dopust v Franciji, Ailefroide

Značke

, , , , ,

To poletje smo se skupaj s prijatelji iz Soškega alpinističnega odseka odpravili na družinski tabor v Francijo. Šotore smo postavili v kampu v majhni vasici Ailefroide, ki leži v osrčju Écrins National Parka. Tabora se je udeležilo 16 članov, najmlajši med njimi pa je bil najin Jakob. 🙂

img_20190806_150016

In the heart of the Ecrins, Ailefroide, Natural Conservation Area, 2nd largest French mountaineering zone… Altitude : 1506 metres

Vasica Ailefroide, leži na nadmorski višini 1500m in je zelo znano plezalsko središče, kjer prevladuje plezanje v granitu. Poznano je tudi po izhodišču za štiritisočak Barre des Écrins (4102m). Naš plan je bil plezati v granitu, osvojiti štiritisočak Barre des Écrins, opraviti kak lep pohod po gorah ter kolesariti po bližnjih prelazih. Na pot sva se s Stašo odpravili ponoči ob 2:30 in se tako prilagodila 7 mesečnemu otroku, ter mu tako prihranila nekaj dodatnega stresa zaradi dolge vožnje. Jakoba sva iz postelje prestavila v avto, nato je spal vse do Milana. Nadaljnja pot je minila mirno in hitro, vse skupaj cca 8-9h s tremi daljšimi postanki. Strategijo, ki sva jo razvila za pot v Francijo sva nato uporabila tudi za pot nazaj domov, saj je več kot dobro delovala. Za nazaj domov smo se vračali v poznih popoldanskih urah, tako, da je Jakob spet prespal večino poti.

 

 

 

Prvi dan smo opravili pohod iz kampa v Ailefroide do koče Pré de Madame Carle, ki je izhodišče za osvajanje štiritisočaka Barre des Écrins. Ob poti smo se najedli borovnic in malin, katerih je bilo v izobilju. Ob koči je postavljena tudi nekakšna info točka, v kateri je opisana zgodovina gorovja Ecrins. Nam je bila najbolj zanimiva maketa izginjanja ledenika, katerega površina se je zelo zmanjšala v zadnjih nekaj desetletjih.

img_20190808_103747

Staša is climbing again. 🙂 Climbing area Rocher Braron near Brinacon.

V okolici Ailefroida prevladuje predvsem kamnina granit, seveda pa se nekoliko nižje po dolini najde veliko različnih tipov skal in posledično je plezalna tehnika nekoliko drugačna. Plezali smo tako v plezališčih kot tudi v navrtanih večraztežajkah v različnih kamninah (granit, konglomerat, kvarcit in apnenec). Na zgornji sliki v plezališču Rocher Braron, smo se spoznali s kamnino kvarcit. Meni osebno je bilo plezanje v tovrstni kamnini zelo všeč, saj kamnina ponuja veliko različnih oprimkov. Plezališče je lahko dostopno (2 minuti od avta) in je primerna tako za začetnike kot tudi za nekoliko bolj izkušene plezalce.

img_20190809_102659

Beautiful place to do a hike. We visited a lake – Lac de l’Eychauda (2514m).

Pohodno turo, ki smo opravili in jo tudi zelo priporočam je obisk jezera Lac de l’Eychauda, ki leži na višini 2514m. Pot je tehnično zelo nezahtevna in je primerna za vsakogar, ki ima le malo kondicije. Sami smo turo opravili iz Chambran-a, prijatelji pa kar iz Ailefroida in si tako podaljšali turo še za cca 1h v eno smer hoje. Mi smo iz Chambrana prehodili 11,5km z +780m v slabih treh urah hoje (gor in dol).

Link do Strave (GPS sled): https://www.strava.com/activities/2620475964

 

 

 

Zame najbolj nova izkušnja je bila vsekakor plezanje v granitu. Prvič sem športno plezal v granitu in priznam, na začetku mi ni bilo nič kaj prijetno. Pri nas v apnencu se z močjo rok da tudi nekako “prešvercati” slabo tehniko nog, v granitu to ni mogoče. V granitu so oprimki zelo majhni in tako je velikokrat treba zaupati glavi, da plezalke držijo in stopiti na majhen stopek ali stopiti zgolj na hrapavo kamnino (ploščo) in z roko zgolj oporno pritiskati v steno. Na začetku so mi ti minimalni oprimki delali še preglavice, a kmalu sem se navadil in plezal suvereno tudi v tej kamnini. Plezanje v granitu je zelo bolj psihično naporno, saj le tega načina plezanja nismo navajeni in glava, kar ne dovoli oziroma, glava ne zaupa majhnim stopkom/hrapavi skali, da ta drži dovolj dobro za učinkovito in varno plezanje. Razlika granit vs apnenec je tudi ta, da v apnencu nas ponavadi bolijo predvsem roke, v granitu pa so me tokrat predvsem boleli prsti na nogah (tudi malo na rokah) in meča, saj je veliko majhnih stopkov na katerih noge kar trpijo. Spodnja slika prikazuje plezanje v sektorju E5 Les Etoiles v Ailefroide. Smer nosi oceno 6a in je bila čisto pod vrhom zelo težka (plezanje na trenje v strmi plošči), a sem jo brez težav splezal do vrha na pogled.

img_20190810_121428

Me climbing in Ailefroide on granite rock. Sector E5 Les Etoiles.

S Stašo sva ves čas kombinirala varstvo Jakoba, tako, da smo vsi trije uživali v različnih športnih aktivnostih. Če sem jaz plezal, je Staša imela Jakoba in ko je Staša šla na kolo, sva vloge obrnila. Pohode smo vedno opravili skupaj. 🙂 V tem stilu smo tudi skupaj naredili izlet do Briancona, od koder je Staša opravila kolesarski vzpon, prvo na prelaz Col du Lautaret, nato pa še na zelo znan prelaz Col du Galibier, ki leži na višini 2642 metrih in je bil letos (2019) tudi v en izmed prelazov dirke Tour de France. Z Jakobom sva vzpon naredila z avtom, a prav tako uživala v lepem vremenu, ter še lepših razgledih na prečudovito naravo in pogorje Ecrins.

img_20190811_104736

Me and Jakob were waiting Staša on Col du Galibier (2642m). I did climb by car, Staša with the bike.

Na samem prelazu Col du Galibier je zelo malo prostora, saj je prelaz zgolj ovinek in že se prične spust na drugo stran hriba. Na srečo je na vrhu majhno parkirišče, kjer se lahko ustaviš in razgledaš (prostora je zgolj za cca 20 avtomobilov). Kot zanimivost naj povem, da ko sem se z avtom vzpenjal iz Col du Lautareta do vrha Col du Galibiera so bili fotografi kar na treh ovinkih. Ti slikajo motoriste in kolesarje, zatem pa slike prodajajo na spletnih straneh. Lahko bi kaj podobnega naredili tudi na Vršiču ob glavni turistični sezoni? 😉

 

 

 

Ko sem v Franciji ne gre brez: Francoskega sira, Karamele (Creme au beurre sale) in sladic po zasluženi športnih aktivnostih iz bližnjih pekarn ali slaščičarn… 🙂

img_20190811_140059

It was very difficult decision. 😀

Bilo je lepo! Človek bi kar ostal, a zagotovo se še vrnemo. Naslednjič bo plan zagotovo osvojiti štiri-tisočak Barre des Écrins, saj nam ga tokrat časovno ni uspelo uskladiti v naše počitnice. 😉

Nekateri stroški:

  • Italijanska cestnina cca 55€ v eno smer
  • Kamp Ailefroide: 7,2€/dan na osebo, vključen tudi avtomobil
  • Lokalna trgovina nekoliko dražja kot supermarketi v Brianconu (predvsem sadje in zelenjava občutno dražja)
  • Gorivo avgusta 2019: nekoliko dražje kot v Sloveniji in cenejše kot v Italiji

Oslo, Norveška, junij 2019

Značke

, , , , , ,

Ker rad potujem ter vedno poskusim potovanje združiti še z športom oziroma outdoor aktivnostmi, temu tudi tokrat ni bilo nič drugače. Je pa bilo to potovanje nekoliko posebno, saj je bilo to naše prvo večje potovanje kot družina.

Zakaj Norveška in mesto Oslo? Na povabilo prijatelja Paula, smo se takoj podali v akcijo. Paul nas je povabil zato ker bo na Norveškem samo še to poletje, saj se s punco Sandro v jesen vrneta v Francijo.  Nisva veliko premišljevala in odločili smo se, da GREMO, saj tako “poceni” potovanja na Norveško verjetno ne bova več doživela, poleg tega pa še obiščemo prijatelja, katerega vidim vsako drugo leto če je sreča, da se uskladimo. 😉

img_20190530_114301

Zavrh v Slovenskih goricah, Prekmurje.

Potovanje smo začeli 31. maja z vožnjo čez Slovenijo, kjer smo najprej raziskovali Prekmurje. Obiskali smo dve točki Slovenske razširjene transverzale: Zavrh v Slovenskih goricah in nato še Selo v Prekmurju, zatem pa nadaljevali z vožnjo na Madžarsko. Na poti do Budimpešte od koder smo tudi leteli do Osla smo se ustavili še ob Jezeru Balaton, natančneje v mestu Siofok. Ob našem obisku je bilo mesto še bolj kot ne prazno in se je “počasi” pripravljalo na prihajajočo poletno sezono. Čutiti je bilo da se tukaj poleti kar tre ljudi. Jezero Balaton imenujejo tudi “Madžarsko morje”, saj je dolgo kar 77km, ter Madžari pravega morja nimajo. Prvi dan smo zaključili v Budimpešti, kjer smo prespali v kampu Camping Arena. Ta kamp zelo priporočam, saj je zelo lepo urejen, cenovno ugoden, zelen in izpred kampa je urejen javni prevoz do centra mesta (cca 20min). Naslednji dan smo to tudi izkoristili in se odpravili na ogled mesta še pred večernim letom na Norveško.

rhdr

Budapest

Zakaj smo leteli iz Budimpešte? Ker smo bili časovno omejeni glede na moj dopust in prijateljev čas, se nam je najbolj poklopil let iz Budimpešte.Ko potuješ z dojenčkom moraš v ceno letalske karte računati tudi prevoz vozička in/ali avto sedeža (lupinice) ter njegove letalske karte. Norwegian airlines je v tem pogledu res poceni saj je Jakob potoval za zgolj 5€ in imel vključen brezplačen prevoz tako vozička kot lupinice, seveda pa ni imel svojega sedeža ker je še premajhen. Občasno so leti v Oslo zelo poceni tudi iz bližjih Benetk ali celo Pule.  Ker pa za naš termin ni bilo ugodnih letalskih kart iz bližnjih letališč, sem bolj kot ne gledal letališča Budimpešta, Munich, Dunaj in Milan, do katerih je približno enak čas vožnje(cca 5h).  V Budimpešti s Stašo še nisva bila, tako da sva izlet do letališča podaljšala za dva dni ter si ogledala Budimpešto.

frem

Time to fly. Budapest airport

Potovanje z dojenčkom je nekoliko bolj zapleteno in potrebuje nekoliko več organizacije, kot če bi na potovanje šel sam. Ker zelo rad planiram potovanja, ter jih tudi do potankosti načrtujem, ni bilo nič prepuščeno naključju.

Let iz Budimpešte v Oslo je minil kot bi mignil hitro (slabi 2,5 uri) in že smo pristali na letališču v Oslu, kjer nas je v pozni večerni/nočni uri pričakal prijatelj Paul. Odpeljal nas je do njihovega doma kjer smo bili vsi skupaj nastanjeni naslednjih 9 dni.

sdr_HDRB

Out of Oslo city, forest and lakes.

Prvič smo bili na Norveškem, pa zagotovo ne zadnjič. Dežela naju je navdušila z čudovito neokrnjeno naravo in lepimi razgledi. Kljub temu, da smo obiskali samo Oslo z bližnjo okolico, smo na Norveškem zelo uživali, veliko novega videli in se naučili ter z ciljem da se vsaj še 1x vrnemo nekam bolj na zahodno obalo ali proti severu, kjer bodo razgledi na fjorde še bolj fascinantni… 🙂

Nekaj zanimivosti, ki sva jih opazila:

  • Norvežani so bolj zaprti za komunikacijo, vendar zelo pošten narod.
  • Vsak drugi se ukvarja s športom (zelo aktiven narod – popoldan veliko ljudi teče/kolesari…).
  • Semafor za prehod za pešce ima dve rdeči luči in eno zeleno.
  • Mladih družin praktično nisva zasledila.
  • Javni prevoz je zelo lepo urejen in deluje na sistem poštenosti. Kupiš karto preko avtomata ali mobilne aplikacije in greš na vlak/tramvaj/avtobus… Ni kontrol, če te dobijo brez karte je zelo visoka kazen.
  • Oslo je zelo zeleno mesto (veliki zeleni parki, ulice in vrtovi polni dreves ter drugega rastlinja).
  • Vreme se zelo hitro spreminja. V enem dnevu je lahko 3x sonce in 3x vmes dežuje. Domačini ne uporabljajo dežnikov vendar nosijo dežne plašče, Gore-tex in podobne jakne. Dež na Norveškem ni enak dežju v Sloveniji. Na Norveškem je dež bolj v smislu pršenja…
  • V Oslu je 80% električnih avtomobilov, ta procent malo pade ko posplošimo na celotno Norveško vendar je še vedno zelo visok. 🙂
  • Kot mestni prevoz se velikokrat uporabljajo električni skiroji. Ne vem kako deluje ta sistem vendar skiroji ležijo vsepovsod po mestu… v stilu principa: “ko zmanjka baterijo oziroma ko si na cilju ga pusti ob robu pločnika”. Predvidevam, da jih podjetje locira z GPS-jem in pobira ter vozi nazaj v polnilnice oziroma na neke prevzemne točke.
  • Material, ki prevladuje je LES. 🙂 Veliko je lepih lesenih hišk in vrtov z leseno ograjo. Tudi letališče je bolj kot ne iz lesa.
img_20190609_095226

E-cars 🙂 Brands that dominant are: Volkswagen eGolf, BMW, Nissan & TESLA cars.

Kaj smo v Oslu počeli, obiskali:

  • ogled mesta (zelo priporočam razgled z Opera house),
  • pohodi in teki v okolici Osla,
    • pohod na Vettakollen (priporočam, saj je zelo lep razgled na fjord in celotno mesto Oslo)
    • nekaj lepih jezer: Bogstadvannet, Strømsdammen, Sognsvann (lep tekaški krog okoli cca 3km), Maridalsvannet, Båntjern (majhn, prijeten kraj, divje in dostopno z javnim prevozom + 30min hoje)…
  • ogled skakalnic – Holmenkollen
  • The Vigeland Park (priporočam), The Royal Palace…
  • 1x sva s Paulom šla kolesarit ob morju proti Bunnenfjorden-u (fjordu)
  • nastop na lokalni tekaški tekmi na hrib Mellomkollen (4km, +360m)
img_20190608_095631-1

View from Vettakollen (419m), hill above Oslo city.

Nekatere cene in nekaj nasvetov v kolikor komu pride kaj prav:

  • Madžarska “elektronska” vinjeta (račun): tedenska 3500HUF =10,54€ ali mesečna 4780HUF = 14,40€
  • Arena Camping Budapest (2 odrasla, 1 dojenček, avto/mini camper) – 24,5€/noč
  • Budapest Airport Holiday Parking Lite za 10 dni: 8800HUF = 26,51€
  • Letalske karte Norwegian air: Budapest – Oslo, letališče Gardermoen (povratna) – 231,28€
    • 2x ročna prtljaga (oba leta), 1x osebna prtljaga in rezervacija skupnih sedežev (samo za let v Oslo).
    • Zakaj priporočam Norwegian: Jakob potoval za cca 5€ od tega je imel vključen free transport vozička in lupinice za v avto.
  • Fast food v Oslu (zdrav obrok): 2x zelenjavni hamburger (nekaj v tem stilu), 1x mini pomfri, 1x 0,5l gazirane pijače = 20€
  • Vlak Oslo center do letališča cca 10€/oseba. Paziti je potrebno ker na letališče vozita dva vlaka. En je javni vlak (isti ponudnik kot za ostali javni transport po Oslu) in drugi je Airport express train (dražji). Mi smo potovali z cenejšim in še vedno so to vlaki, ki presegajo hitrost 200km/h+… 🙂

[VIDEO]

[Še nekaj več slik]

 

This slideshow requires JavaScript.

Grossvenediger (3666m)

Značke

, , , ,

V nedeljo, 31. marca smo se odpravili na Grossvenediger. Gre za najvišji vrh v Avstriji na katerega se je moč povzpeti s turnimi smučmi in prav z vrha tudi smučati v dolino. Najvišji je seveda Grossglockner vendar se s smučmi ne da prav na vrh, še veliko težje pa bi bilo z vrha smučati. Prvotna ideja je bila moja, ki pa ni požela veliko interesa dokler zanjo ni slišal Anže Šenk. Na hitro smo se dogovorili in na koncu se nas je nabralo kar sedem in tako smo na turo odpotovali kar z kombijem. Ture so se poleg mene udeležili še trije člani AO Idrija in trije člani GRS Jezersko.

Budilko sem imel nastavljeno za 1:00 (po starem času, saj se je ura zamenjala ob 2:00), odpeljal sem se do Godoviča, tam pa se pridružil ostalim in skupaj smo se odpeljali do Kranja kjer smo se presedli v kombi. Na smuči smo stopili ob 6:45, sneg pa je segal še čisto do doline (parkirišča). Vzpon je potekal po dokaj trdem snegu, včasih tudi malo bolj ledenem. Vrh smo dosegli v dobrih štirih urah, pri vzponu pa premagali 2250 metrov višinske razlike v dobrih 14 km. Spust je sprva potekal po nekoliko tršem snegu, pod višino 3000 m pa je bil sneg že malo odjužen. Smučali smo vse do doline, le vmes je bilo potrebno 2x stopili s smuči saj je bilo potrebno prečiti ogromne (snežno/zemeljske) plazove. Sam sem s turo izredno zadovoljen, saj smo dan preživeli v dobri družbi in v lepem vremenu. Grenak priokus so mojemu doživljanju ture dali le tekmovalni turni pancerji saj so me zelo tiščali in sem imel posledično velike probleme z bolečinami v stopalih. Glede na to, da sem letos na smučeh stal le nekajkrat, ni nič čudnega…

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

I love this kind of views. 🙂

Smuči bom bolj kot ne do naslednje zime pospravil, razen če se pojavi kakšen mikaven skok v Centralne Alpe. 😉

Hvala celotni ekipi za super družbo. Bomo še kdaj morali ponovit.

Jure

Povezava do GPX poti na Stravi: https://www.strava.com/activities/2255831259/embed/140b075e7baeacddd85fef7f59578cfc51dacb50

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Part of the team – fast & light