To poletje smo se skupaj s prijatelji iz Soškega alpinističnega odseka odpravili na družinski tabor v Francijo. Šotore smo postavili v kampu v majhni vasici Ailefroide, ki leži v osrčju Écrins National Parka. Tabora se je udeležilo 16 članov, najmlajši med njimi pa je bil najin Jakob. 🙂
In the heart of the Ecrins, Ailefroide, Natural Conservation Area, 2nd largest French mountaineering zone… Altitude : 1506 metres
Vasica Ailefroide, leži na nadmorski višini 1500m in je zelo znano plezalsko središče, kjer prevladuje plezanje v granitu. Poznano je tudi po izhodišču za štiritisočak Barre des Écrins (4102m). Naš plan je bil plezati v granitu, osvojiti štiritisočak Barre des Écrins, opraviti kak lep pohod po gorah ter kolesariti po bližnjih prelazih. Na pot sva se s Stašo odpravili ponoči ob 2:30 in se tako prilagodila 7 mesečnemu otroku, ter mu tako prihranila nekaj dodatnega stresa zaradi dolge vožnje. Jakoba sva iz postelje prestavila v avto, nato je spal vse do Milana. Nadaljnja pot je minila mirno in hitro, vse skupaj cca 8-9h s tremi daljšimi postanki. Strategijo, ki sva jo razvila za pot v Francijo sva nato uporabila tudi za pot nazaj domov, saj je več kot dobro delovala. Za nazaj domov smo se vračali v poznih popoldanskih urah, tako, da je Jakob spet prespal večino poti.
Surrounding of Ailefroide area was full of berries. 🙂
Near camping ground in Ailefroide.
Big rock, perfect for bolder climbing.
Days with not perfect sunny weather are perfect for hiking.
Prvi dan smo opravili pohod iz kampa v Ailefroide do koče Pré de Madame Carle, ki je izhodišče za osvajanje štiritisočaka Barre des Écrins. Ob poti smo se najedli borovnic in malin, katerih je bilo v izobilju. Ob koči je postavljena tudi nekakšna info točka, v kateri je opisana zgodovina gorovja Ecrins. Nam je bila najbolj zanimiva maketa izginjanja ledenika, katerega površina se je zelo zmanjšala v zadnjih nekaj desetletjih.
Staša is climbing again. 🙂 Climbing area Rocher Braron near Brinacon.
V okolici Ailefroida prevladuje predvsem kamnina granit, seveda pa se nekoliko nižje po dolini najde veliko različnih tipov skal in posledično je plezalna tehnika nekoliko drugačna. Plezali smo tako v plezališčih kot tudi v navrtanih večraztežajkah v različnih kamninah (granit, konglomerat, kvarcit in apnenec). Na zgornji sliki v plezališču Rocher Braron, smo se spoznali s kamnino kvarcit. Meni osebno je bilo plezanje v tovrstni kamnini zelo všeč, saj kamnina ponuja veliko različnih oprimkov. Plezališče je lahko dostopno (2 minuti od avta) in je primerna tako za začetnike kot tudi za nekoliko bolj izkušene plezalce.
Beautiful place to do a hike. We visited a lake – Lac de l’Eychauda (2514m).
Pohodno turo, ki smo opravili in jo tudi zelo priporočam je obisk jezera Lac de l’Eychauda, ki leži na višini 2514m. Pot je tehnično zelo nezahtevna in je primerna za vsakogar, ki ima le malo kondicije. Sami smo turo opravili iz Chambran-a, prijatelji pa kar iz Ailefroida in si tako podaljšali turo še za cca 1h v eno smer hoje. Mi smo iz Chambrana prehodili 11,5km z +780m v slabih treh urah hoje (gor in dol).
Link do Strave (GPS sled): https://www.strava.com/activities/2620475964
Ailefroide on of many sectors…
Briancon
Éclair
Climbing area Rocher Braron near Brinacon.
Nice valley to hike.
🙂
Nice trails for hiking and running. 🙂
Lac de l’Eychaud
Zame najbolj nova izkušnja je bila vsekakor plezanje v granitu. Prvič sem športno plezal v granitu in priznam, na začetku mi ni bilo nič kaj prijetno. Pri nas v apnencu se z močjo rok da tudi nekako “prešvercati” slabo tehniko nog, v granitu to ni mogoče. V granitu so oprimki zelo majhni in tako je velikokrat treba zaupati glavi, da plezalke držijo in stopiti na majhen stopek ali stopiti zgolj na hrapavo kamnino (ploščo) in z roko zgolj oporno pritiskati v steno. Na začetku so mi ti minimalni oprimki delali še preglavice, a kmalu sem se navadil in plezal suvereno tudi v tej kamnini. Plezanje v granitu je zelo bolj psihično naporno, saj le tega načina plezanja nismo navajeni in glava, kar ne dovoli oziroma, glava ne zaupa majhnim stopkom/hrapavi skali, da ta drži dovolj dobro za učinkovito in varno plezanje. Razlika granit vs apnenec je tudi ta, da v apnencu nas ponavadi bolijo predvsem roke, v granitu pa so me tokrat predvsem boleli prsti na nogah (tudi malo na rokah) in meča, saj je veliko majhnih stopkov na katerih noge kar trpijo. Spodnja slika prikazuje plezanje v sektorju E5 Les Etoiles v Ailefroide. Smer nosi oceno 6a in je bila čisto pod vrhom zelo težka (plezanje na trenje v strmi plošči), a sem jo brez težav splezal do vrha na pogled.
Me climbing in Ailefroide on granite rock. Sector E5 Les Etoiles.
S Stašo sva ves čas kombinirala varstvo Jakoba, tako, da smo vsi trije uživali v različnih športnih aktivnostih. Če sem jaz plezal, je Staša imela Jakoba in ko je Staša šla na kolo, sva vloge obrnila. Pohode smo vedno opravili skupaj. 🙂 V tem stilu smo tudi skupaj naredili izlet do Briancona, od koder je Staša opravila kolesarski vzpon, prvo na prelaz Col du Lautaret, nato pa še na zelo znan prelaz Col du Galibier, ki leži na višini 2642 metrih in je bil letos (2019) tudi v en izmed prelazov dirke Tour de France. Z Jakobom sva vzpon naredila z avtom, a prav tako uživala v lepem vremenu, ter še lepših razgledih na prečudovito naravo in pogorje Ecrins.
Me and Jakob were waiting Staša on Col du Galibier (2642m). I did climb by car, Staša with the bike.
Na samem prelazu Col du Galibier je zelo malo prostora, saj je prelaz zgolj ovinek in že se prične spust na drugo stran hriba. Na srečo je na vrhu majhno parkirišče, kjer se lahko ustaviš in razgledaš (prostora je zgolj za cca 20 avtomobilov). Kot zanimivost naj povem, da ko sem se z avtom vzpenjal iz Col du Lautareta do vrha Col du Galibiera so bili fotografi kar na treh ovinkih. Ti slikajo motoriste in kolesarje, zatem pa slike prodajajo na spletnih straneh. Lahko bi kaj podobnega naredili tudi na Vršiču ob glavni turistični sezoni? 😉
Me and Jakob on Col du Galibier.
Ecrins mountains.
Jakob had the best babysitters.
Evening fire and grilled patatos. 🙂
Ko sem v Franciji ne gre brez: Francoskega sira, Karamele (Creme au beurre sale) in sladic po zasluženi športnih aktivnostih iz bližnjih pekarn ali slaščičarn… 🙂
It was very difficult decision. 😀
Bilo je lepo! Človek bi kar ostal, a zagotovo se še vrnemo. Naslednjič bo plan zagotovo osvojiti štiri-tisočak Barre des Écrins, saj nam ga tokrat časovno ni uspelo uskladiti v naše počitnice. 😉
Nekateri stroški:
- Italijanska cestnina cca 55€ v eno smer
- Kamp Ailefroide: 7,2€/dan na osebo, vključen tudi avtomobil
- Lokalna trgovina nekoliko dražja kot supermarketi v Brianconu (predvsem sadje in zelenjava občutno dražja)
- Gorivo avgusta 2019: nekoliko dražje kot v Sloveniji in cenejše kot v Italiji
Jure Šuligoj 